Ohrid

Zjutraj se takoj po zajtrku vkrcamo na avtobus; po dveh urah vožnje smo v Ohridu. Razdelimo se v skupine ter s fotoaparati napademo prelepo staro mesto ob jezeru. Materiala je dovolj: Samo jezero je drugo najstarejše na svetu (zaščiteno pod UNESCO-m), staro mesto s svojimi uličicami, amfiteatrom, trdnjavo, 365 cerkvami in čolnički ter avtomobili, zrelimi za v muzej je prelepo. Tudi vreme nam je naklonjeno, saj daje dopoldansko sonce ravno pravšnjo svetlobo.
Splošno vzdušje je, neprespanim nočem navkljub, noravnost odlično.
Po povratku sledi izbor fotografij, sestanek vodij ter večerja.

Vremena bodo Kranjcem se zjasnila

Po zamujenem zajtrku se lotimo dela. Medkulturni dialog, stereotipi in predsodki.
Med zabavnimi irgrami dopoldan kar poleti.
Popoldan izkoristimo za predstavitev svojih matičnih organizacij. Lepo je

slišati v kakšnem obsegu ter s kakšnim zagonom delujemo. Pa vendar ni vse tako lepo.
Kje je meja med prostovoljstvom in neučinkovitostjo in ignoranco države?
Kako se lahko prostovoljstvo smatra za delo na črno?
Ali je res potrebno s prostovoljci podpisovati pogodbe in njihovo (naše) delo zbirokratizirati do dnevnika prostovoljnih ur?
Zakaj ne moremo enostavno pomagati?
Naš novi zakon o prostovoljstvu diši prav po tem.

Sledi sestanek vodij odprav. Včerajšnji pregovor (Ne sodi dneva pred večerom) se izkaže kot na mestu – vsaj zaenkrat. Sicer
kak dan prepozno, pa vendarle, izvemo da je eden izmed namenov mladinske izmenjave prav samoorganizacija, posebej s strani
vodij odprav.
Kot ponavadi po nekaj dobrih predlogih, mi prijazno predlagajo naj koordinacijo jutrišnjega izleta v Ohrid prevzamem kar
jaz. Namen izleta je ogled ter seveda fotografiranje mesta in jezera. Hitro dorečemo podrobnosti, z Zlatkom, vodjo
Makedonske odprave, pa napiševa in natisneva letak z navodili ter informacijami za udeležence. Očitno odlična ideja,
trepljanja po ramenih in čestitk kar ni in ni konec. Vse skupaj zveni nekoliko samovšečno a si ne morem pomagati. :)

Danes ni večernega programa saj jutri odidemo zarana.