Veselo na delo

Po zajtku se s Hakanom ter Figen odpravimo na dogovorjeno mesto, kjer nas že pričakuje Peter, nekdaj učitelj angleščine na lokalni osnovni šoli sicer pa vaški navdušenec nad zgodovino. Popelje nas po ostankih stare rimske trdnjave.

Ko iz žepa na plano potegne prave rimske kovance ter britvico potrdi naše sume o obstoju časovnega stroja. Navdušenja, podrobnosti in vživetosti v vse kar pripoveduje ne morem pojasniti drugače kot da ga je neznana sila potegnila slabih 2000 let v prihodnost.

Na vsak način je tudi ogled muzeja z njim nadvse zanimiv, skoraj vsak predmet in njegovo zgodbo zna predstaviti na zanimiv načinPopoldan se dobimo v Altebahnmeistereie – hišici, ki jo je Nemška organizacija Jugendprogram dobila v upravljanje. Tukaj se srečamo še z ostalimi člani naše skupine: Karsten, Mikko, Deirdre.

Po produktivnem uvodnem sestanku seveda ne gre brez degustacije lokalnega piva.

Naslednji dan začnemo nekoliko bolj zgodaj. Povzetek prejšnjega dne ter Skype konferenca s člani skupine ki se sestanka niso mogli udeležiti v živo.

Po malici se odpravimo na ogled enega od Nemških t.i. Wild Country območij kjer izvajajo svoje odprave. Kljub imenu je tu najbolj divja žival divja svinja pa še to sodeč le po sledeh v gozdu. Popoldan postavimo akcijski plan dela za naslednja dva meseca, do konference v Louxembourgu.

V nedeljo zaključimo z zajtrkom zato se odločim da iz Osterburkna odrinem že dopoldan in preostanek dneva namenim tehničnemu muzeju v Munchenu.

Merila na turističnih zemljevidih mesta zavajajo; za (po zemljevidu sodeč) 2km potrebujem kar uro in pol hoje. Muzej je vsekakor vreden (ponovnega) obiska. Na žalost ga zapirajo že ob petih in nadaljnjih pet ur prebijem raziskujoč München. Univerzalno pravilo, da je ob univerzi in fakultetah mesto najbolj živo, drži. Tudi park je poln.

Na postajo prispem eno uro pred odhodom vlaka, ki pa ob pogovoru s kanadčankama, ki potujeta po Evropi mine hitro. Še ena neprespana noč na vlaku in že sem v Ljubljani. Sestanek sveta MEPI, kava in že se peljem na PPT, na drugi, nekoliko bolj uživaški (a še vedno delavni) del počitnic.

Nurnberg in Osterburken

Spanec je dobro del. Po “jutranji” kavi, zajtrku in pisanju dnevnika se s Sabine odpraviva v Nürnberg.

Sprehod po sicer lepem, a s trgovinami prenabitem mestu, iskanje normalne picerije z normalnmi cenami, pregrešno draga parkirnina. Čakanje na vlak in poslavljanje. Iskanje priložnosti za naslednji obisk.

Neverjetno kako hitro lahko “pozabimo” ljudi pa vendar je ob ponovnem snidenju odnos mnogo bolj pristen, neprisiljen in nezaigran kot pri marsikaterem od bolj “vsakodnevnih” prijateljev…

Osterburken. Mala vasica znana po starodavni rimski utrdbi. Na postaji me pričaka vodja naše delovne skupinice, Klaus in me odpelje do hotela. Turška delegata Hakan in Figen sta že tu, ob pivu in sproščeni debati ugotavljam, da bo vikend zabaven in zanimiv.

Zjutraj nas čaka voden ogled rimske utrdbe in muzeja zato se kaj hitro odpravimo spat v tipično-hotelsko-premehke postelje.

Poletje – cas za (delovne) pocitnice

Ponudila se mi je moznost in zgrabil sem jo. V okviru programa MEPI imam konec tedna sestanek v Nemskem Osterburken-u. Da pa izkoristim priloznost in naredim nekaj ovinkov (ter obiscem nekaj prijateljev) sem se na pot odpravil ze v ponedeljek.

Vlak za Beljak pripelje s 25 minutno zamudo in je nabito poln. Na Jesenicah se se bolj napolni. Opazujem ljudi. Po naglasu sodec Americana se pritozujeta ker kljub rezervaciji ne moreta do svojih sedezev. Vrescec dojencek ki se ga starsa zaman trudita pomiriti. Vsake toliko iz kaksnega kupeja pokuka glava in osorno opozori, da bi nekateri radi spali. Nazadnje jih sprevodnik relocira v drug vagon. Sicer teka gor in dol po vlaku ter se brezupno trudi vzpostaviti nekaksen red. Nad vozovnicami je ze davno obupal…

V Beljaku prestop na nekoliko manj poln vlak. Avstrijci imajo stvari bolj pod kontrolo. Ko se mlajsi parcek (ki si je prisvojil celoten kupe ter ga branil z vsemi silami) noce umakniti je skoraj ob vozovnici.

Po soncnem vzhodu (ter za neukega nerzumljivi kakofoniji nemscine kjer ujamem le besede “zug”, “defekt” in “alles gut”) z nekajminutno zamudo le prispem v Steyr.

Tezko se odlocim ali mi je mestece bolj vsec pozimi ali poleti. V obeh primerih ocara. Dopoldne pomagam Melanie pri pripravi materialov za izmenjavo, ki jo organizira njihova mladinska organizacija, glavna aktivnost popoldan pa je voznja po mestecu in okolici s Segway-ji. Menda je prav Steyr svetovno neuradno sticisce vseh lastnikov teh vozilc.

Cas me rahlo priganja zato ze isti vecer krenem dalje. Stiriurno cakanje v Linzu, peturna voznja do Münchena. Seveda spanje na vlaku ni spanje, je bolj iskanje primernega polozaja ki ne obstaja. Zaspati mi seveda uspe na ICE-ju, hitrem vlaku s katerem se peljem le dobro uro do Nürnberga (ki ga seveda skoraj “prespim”).

Tu imam kar nekaj casa zato se sprehodim skozi center, pozajtrkujem pred zakotno pekarno (ki je seveda bistveno cenejsa od konkurence na glavnem trgu) in si ogledam zelezniski muzej (katerega obisk definitivno priporocam). Popoldan se odpravim v bliznjo vasico – Lauf, kjer se srecam s Sabine, bivso prostovoljko EVS v Skofji Loki.

Po dveh noceh zdenja na vlakih mi dolg sprehod po okoliskih hribckih kljub zaspanosti dobro dene. Seveda se po vecerji samo se zrusim v posteljo in se izgubim…