Kako narediti žur oz. harmonika je zakon

Dnevi so si podobni a vsak zase povsem edinstveni. Dopoldanska rutina, danes je na delavnico prišel tudi en vod Slovenskih udeležencev. Nov pristop deluje bolje a še vedno lahko marsikaj izboljšamo. S svojim obiskom nas je počastil John May, bodoči generalni sekretar Intawarda. Super človek, še nas bo povabil k sodelovanju.

Zaradi striktnih pravil (t.i. safe from harm) moram odkloniti povabilo udeležencev na večerni program. Z rimšimšim-om so glavne zvezde podtabora, zlasti navdušeni so menda BSA (Boy scouts of America).

Ob enajstih morajo spat, zato nastavim azimut proti Noisy-ju. Že od daleč se zaslišijo domači zvoki harmonike, Slovenci s(m)o naredili zabavo.

Vegi sendviči, oprema, dež in sonce

Dnevi so se začeli zlivati. Kot dež ki pada že tretji dan.

Na poti do GDV se zataknem pri radioamaterjih, opravim tri veščine in si prislužim značko. Sweet.

Delavnico bomo morali spremeniti, med debato ne-angleško govoreči udeleženci skoraj spijo. In teh je kar precej. Odločimo se, da bomo jutri, namesto debate, pereče probleme obravnavali skozi skeče. Improliga.

Po koncu delavnic imajo udeleženci prosti čas. Interneta zmanjka, wireless je preobremenjen. Pogledat grem v Slovenski predstavitveni šotor, kupim lep moder softshell in dva našitka za menjavo. Rutk je na žalost zmanjkalo. Ker očitno še vedno čakam na plačo se pojavi manjši problemček pri plačilu, hvala dobrim ljudem za posojilce. Sledi hiter sprehod čez slovenske taborčke, na Jamboree-radiu se zasliši Dviga plamen se iz ognja. Super, imamo petnajst minut slave. Nekje vmes je posijalo tudi sonce, vsi smo ga že nestrpno čakali, dovolj je dežja.

Po večerji sledi, sedaj že rutinski, obisk Noisy caffe-ja, pa nočna izmena pri radioamaterjih ter zanimiv klepet s Paulom PA5UL. Pet ur spanja, jutri bo pa nov dan.

Prve delavnice, boj proti malariji in Rammsteini

Ker se je včerajšnji žur zavlekel, se zjutraj zbudim ob 7:45. Hitro v kroj, mimo zajtrka na kavo, potem pa hitro v GDV. Blog, sestanek, čakanje na udeležence. Delavnica uspele bolje od pričakovanj. Po hitrem posvetu ji dodamo še dve igri, udeleženci niso pretirano motivirani. Po hladnem kosilu šibam do Slovenskega predstavitvenega šotora, mogoče se mi uspe kupiti softshell. Naj pridem jutri, mi rečejo, udeleženci imajo prednost.

Po popoldanski skupini se s sosedi dogovorimo za souporabo prostora, saj na 15m² ne moremo stlačiti 30 udeležencev. So taborniki iz Ugande, ki so prišli svetu povedati o malariji. O 10$, kolikor stane zaščitna mreža proti komarjem. In o 100$ kolikor stane zdravljenje. In o brezštevilnih otrocih, ki umrejo za to boleznijo vsak dan. Večina zaradi nevednosti. In to žele preprečiti. (http://www.kisc.ch/?uid=529)

Tuširanje, večerja, koncert. Menda nas obiščejo Rammsteini. Oziroma njihov cover-band. Moram priznati: pri nas sem tako kvalitetno produkcijo videl le na redkih (veliiikih) koncertih. Pri nas za no-name cover band, ki igra za cca 500 ljudi, nihče ne pripravi tako kvalitetne opreme, zvoka in osebja. Bravo! Po koncertu sledi spanje, da se ne ponovi jutranja zgodba.

Bolj ali manj prost dan

Zjutraj dežuje. Tovrstno vreme ni nenapovedano, a smo ga vsi odganjali kot taborne čenče. Na žalost smo se motili. Nočnega crasherja ni več. Po zajtrku in kavi sledi pisanje včerajšnjega blog-a. Srečam tudi tretjega predstavnika intawarda, Žilvinasa iz Litve. Ko omenim vsiljivca v šotoru, se nasmejeva, to je bil on. Obisk trgovine ter dolg sprehod po podtaborih. Kosilo. Infocenter. Šotor ki sem ga dobil včeraj ni pravi in danes moram po novega. Še vedno dež. In postavljanje šotora. Zdaj stanujem v Slovenskem taborčku.

Danes še nimamo delavnic, zgolj sestanek, splošne informacije. Bluzenje do osme ure, hitro v kroje in na otvoritveno slovesnost. Kdor tega še ni videl si težko predstavlja 40000 ljudi na kupu. Zanimiva slovesnost, med drugim nas nagovori Bear Grylls. Po slovesnosti žur v Noisy caffe-ju, spanje. Napoved za jutri: dež.

Spoznavanje tabora, ovseni kosmiči in nočno življenje

Zdanilo se je kot bi prižgal luč. Jap, pozna se vpliv severa. Noč je nekoliko krajša kot doma, tudi večerna zarja je neskončno dolga in lepa. Zjutraj megla. Mraz. Prezebel se izselim iz skladišča in napol zmrznjen odtavam v Slovenski tabor. V družbi dveh staffovcev se odpravimo na zajtrk. Glavni meni: Lepljivi ovseni kosmiči. Po zajtrku sledi raziskovanje tabora.

Sem omenil da je zadeva ogromna? No, zmotil sem se. Taborni prostor je še trikrat večji. Spoznam radioamatersko postajo SJ22S, verjetno me bodo prosili da odklofam kakšno nočno izmeno. Ker se mi Rebecca še vedno ne javlja na mobitel, se odločim da bom poiskal naš predstavitveni prostor. Po precej hoje najdem GDV (Global Development Village), kjer naj bi potekala naša predstavitev. Ker je ni tu ji pustim sporočilo in se odpravit raziskovati. V treh urah hoje prehodim približno pol zimskega podtabora (Celoten jamboree se deli na štiri podtabore, poimenovane po letnih časih). Najdem tudi tri Slovenske taborčke, smejem se presenečenim obrazom – nihče me ni pričakoval. Sprehodim se tudi po jesenskem podtaboru, tu me že skoraj pričakujejo. Hiter klepet in kava, pisanje bloga, sestanek vseh sodelujočih v GDV. Končno sem našel Rebecco. Avstralka ne ve nič več kot jaz. V infocentru se dogovorim za izposojo šotora, končno imam lastno streho nad glavo.

Po večerji sledi izhod v večerni toaleti; V spring cafe-ju (samo za staff) se dogaja vse do druge ure zjutraj. Glasba, taborniki z vseh vetrov, petje in nove ter znane igre. Naj še omenim da je na Jam-u t.i. zero-tolerance policy, kar pomeni da je edino pivo tu brezalkoholno.

Manjše presenečenje me je doletelo ob povratku v šotor. V njem je namreč že nekdo spal. Za tabornika to pač ni težava (je pa v šotoru bistveno bolj toplo), zato sem bolj kot ne le skomignil z rameni, se obrnil na svojo stran in zatisnil oči.