Prihod

Danes je dan prihodov. Akreditacijam še kar ni konca, klima v info centru mi prav nič ne pomaga. Obišče nas Ilija Stanković, producent ki je ponesel v svet ime Guče.

Posneli bomo kratek promo film, svetoval in pomagal bo pri PR-u smotre. Stereotipna propaganda je prva stvar na katero pomislim ob snemanju. “Vi ste svi drugari, prijatelji,” pravi, ko tlači v kader ducat Srbov, Črnogorcev, Slovencev, Izraelcev, Angležev, Američanov pa še koga. Skrbno jim polaga besede v usta. Sporočilo filma je super a meni se zdi malo preveč stereotipno. Menda bomo jutri na Srbski nacionalki. Prilepim link, ko bo zadeva na internetu.

Obiščem seveda tudi Slovensko odpravo. Lepo pozdravljajo vse domače. Več slik je objavljenih v galeriji.

Ohladitev

Danes se lažje diha, tudi prehlad gre na boljše. Hitro mi najdejo delo: slikam portrete za akreditacije. Nič kaj posebnega, večino dneva presedim za računalnikom in urejam slike. Zvečer nekateri odidejo v Šabac na festival, jaz pa preudarno izberem šotor in zdravljenje prehlada.

Prvi dan

Zjutraj me zbudi vročina. Okrog osmih v šotoru postane nevzdržno. Hot-dog in jajce za zajtrk. Sprehod čez tabor, prvi vtis ni najboljši, temu najbrž botrujeta glavobol in nenehno curljanje iz nosu. Čez dan se prestavim v senco in poizkušam prespati najhujši del prehlada. Tolaži me dejstvo da od tod lahko gre le še na boljše.

Zvečer sestanek z vodjo mednarodnega osebja. Organizacija na višku. Upam da vedo kaj delajo.

Via Srbija

Zjutraj dežuje. Spakiram nahrbtnik, pospravim moker šotor. Poslavljanje od vseh poznanih. Avtobus v Copenhagen. Letalo iz nekega drugega obdobja. Čez dve uri sem v Beogradu. Ob devetih zvečer ni več avtobusov, taksisti se prerivajo, prepirajo kdo ima najbolj ugodno ceno. Nazadnje dobim taksi prevoz do Šabca za dobro ceno avtobusa. Stereotipno gostoljubni Srbi. Prehlad me prežene v šotor.