Preostanek, zaključek, pot domov (post festum)

Bolj razmišljam in premetavam spomine, bolj se kaže izmenjava v slabi luči. Občutek, da smo vodje bolj za kolektivizacijo odgovornosti; vse slabša udeležba na programu; končna ideja brez poti do le-te. Izpostaviti gre le odlično izpeljano in zanimivo Litvansko delavnico na temo HR (human resources). A ta je na žalost bolj diamant med premogom.

Ravno nasprotno pa je bil vsak večer bolj pester zabavni program. A tudi tega nismo izpeljali kvalitetno saj je bilo treba zjutraj zgodaj vstati.

Odgovore na večkrat (potiho in naglas) postavljeno vprašanje “Pa zakaj smo potem tu?!”, lahko razdelimo na izmikanje v stilu “Saj vendar delamo koledar!”, poprej omenjeno prenašanje krivde na nas same ter začudeni “A je kaj narobe?”.

Če na tej točki povem, da je nekaj udeležencev zavoljo izmenjave doma zanemarilo pomembne opravke in da so drugi odlično kvalificirani na svojih področjih bo bralcu hitro jasno čemu pritožbe.

Naj bo dovolj negative. Kot vsaka stvar se je tudi izmenjava zaključila in če drugega nič, smo spoznali ducat novih (prijetnih/talentiranih/nasmejanih/prijaznih/še-bi-lahko-našteval) ljudi.

Brez posebnih zapletov se nam je pri predčasnem odhodu pridružila še Litvanska in del Bosanske skupine. Po ogledu Skopja, pospremim svojo skupino na avtobus proti Ljubljani, sam pa nameravam potepanje še nekoliko podaljšati in obiskati prijatelje in znance v Šabcu (glej rubriko Smotra).

Med čakanjem na večerni vlak za Beograd s preostalimi udeleženci še enkrat obidemo center Skopja. Kot bi miglnil je ura osem, jaz pa na vlaku, mahajoč Litvancem. Po devetih (dolgih) urah sem v Beogradu, še štiri kasneje pa v Rumi.

Naj si za nadaljevanje izposodim odlomek iz članka o popotovanju na smotro izpod peresa Primoža, saj razen nekaj detajlov povsem natančno opiše situacijo:

Železniška postaja v Rumi ne razočara. Postajni klošar ima svojo klop-posteljo kar v čakalnici. Koraki odmevajo po praznem hodniku, v pisarni postajnega načelnika bližnje avtobusne postaje dan začenjajo s kozarčkom žganja. Ja, vonj po nečem, kar smo včasih mogoče imeli tudi pri nas in kar najbrž kdaj tudi pogrešamo, je v Srbiji še živ. Na srečo. Prijetno hladno poletno (v mojem primeru pomladno op.p.) jutro, ki se potika okoli postaje, samo še poveča to postjugoslovansko romantiko. Ko se namestimo na postaji z vso kramo, se odpravim do trafike in si kupim škatlo niške drine. Haha, sedim na postaji v Rumi, kjer po tleh ni zloščene kapitalistične keramike, kjer nihče ne pobira “dva dinara” za wc (no, saj v bistvu bi bilo že nesramno), kjer iz žlebov visijo lonci z rožami, ki kar bodejo v oči, ker jih očitno tudi v resnici nekdo zaliva, čeprav bi morale biti ovenele, da ne bi kvarile izgleda postaje in kadim drino. Ta trenutek mi ne manjka nič.

V Šabac se odpeljemo s tako imenovanim šinobusom. S trolo, ki vozi po tirih. 56 let stara gajba, ki se ji sedeži na domiseln in blazno nekompliciran način premikajo v smeri vožnje. Od vsega pa najbolj navdušuje pogled na osebje. Že kretnje šoferja, obeh sprevodnikov in pa četrtega uniformiranca, ki je zakinkal takoj po začetku vožnje, so obetale vrhunsko filmsko predstavo. Na našo srečo in pa na srečo blagajnika srbskih železnic sta dva od njih zapustila šinobus, ker je že resno kazalo na to, da so potrebni štirje zaposleni, da bi to trolo pripeljali do Šabca. Kakorkoli že, prizor, ki se je odvijal v prvem delu vozila, nas je skrajno zabaval. Na sredi šofer, levo in desno od njega pa modela, ki bi ju takoj povabil k sodelovanju, če bi snemal kakšen film jugo žanra. 30cm prekratke hlače in pa originalni jugo brki pri tipu na desni so se krasno skladali z ostalim dogajanjem. Vsi trije so veselo kadili pod znakom, ki to prepoveduje in si podajali žepno izvedbo pelinkovca. K sreči se je vsaj šofer vzdržal požirka. Potem pa je na neki stavbi pisalo Шабац.

Nočno življenje v Šabcu ne razočara a ker sem tu le za en dan (pravzaprav noč) ne pretiravamo. Tako mi ostane le še zahvala Djini za gostoljubnost, in že se naslednji večer s šinobusom peljem nazaj proti Rumi, kjer prestopim na vlak za Ljubljano. Po zopet novih, dolgih, devetih urah položim spet z mešanimi občutki (nevem kaj me bolj moti, boleče grlo ali utrujenost celega tedna) noge na rodno grudo. Prav kakor bom pogrešal (vsemu navkljub) pretekle dni, sem vesel da sem ponovno doma.

Ohrid

Zjutraj se takoj po zajtrku vkrcamo na avtobus; po dveh urah vožnje smo v Ohridu. Razdelimo se v skupine ter s fotoaparati napademo prelepo staro mesto ob jezeru. Materiala je dovolj: Samo jezero je drugo najstarejše na svetu (zaščiteno pod UNESCO-m), staro mesto s svojimi uličicami, amfiteatrom, trdnjavo, 365 cerkvami in čolnički ter avtomobili, zrelimi za v muzej je prelepo. Tudi vreme nam je naklonjeno, saj daje dopoldansko sonce ravno pravšnjo svetlobo.
Splošno vzdušje je, neprespanim nočem navkljub, noravnost odlično.
Po povratku sledi izbor fotografij, sestanek vodij ter večerja.

Vremena bodo Kranjcem se zjasnila

Po zamujenem zajtrku se lotimo dela. Medkulturni dialog, stereotipi in predsodki.
Med zabavnimi irgrami dopoldan kar poleti.
Popoldan izkoristimo za predstavitev svojih matičnih organizacij. Lepo je

slišati v kakšnem obsegu ter s kakšnim zagonom delujemo. Pa vendar ni vse tako lepo.
Kje je meja med prostovoljstvom in neučinkovitostjo in ignoranco države?
Kako se lahko prostovoljstvo smatra za delo na črno?
Ali je res potrebno s prostovoljci podpisovati pogodbe in njihovo (naše) delo zbirokratizirati do dnevnika prostovoljnih ur?
Zakaj ne moremo enostavno pomagati?
Naš novi zakon o prostovoljstvu diši prav po tem.

Sledi sestanek vodij odprav. Včerajšnji pregovor (Ne sodi dneva pred večerom) se izkaže kot na mestu – vsaj zaenkrat. Sicer
kak dan prepozno, pa vendarle, izvemo da je eden izmed namenov mladinske izmenjave prav samoorganizacija, posebej s strani
vodij odprav.
Kot ponavadi po nekaj dobrih predlogih, mi prijazno predlagajo naj koordinacijo jutrišnjega izleta v Ohrid prevzamem kar
jaz. Namen izleta je ogled ter seveda fotografiranje mesta in jezera. Hitro dorečemo podrobnosti, z Zlatkom, vodjo
Makedonske odprave, pa napiševa in natisneva letak z navodili ter informacijami za udeležence. Očitno odlična ideja,
trepljanja po ramenih in čestitk kar ni in ni konec. Vse skupaj zveni nekoliko samovšečno a si ne morem pomagati. :)

Danes ni večernega programa saj jutri odidemo zarana.

Drugi dan…

Drugi dan je ko ku da mi kej fali… No ja, meni ne pač pa mojim prstom. Več kot očitno se pozna da sem padel iz forme pri igranju kitare. A se mi po včerajšnjem odzivu zdi da bom prisiljen na to pozabiti saj je pritisk “publike” prevelik.
Po zajtrku nas razdelijo v skupine in nam predstavijo t.i. “Mavrovo game” – seznam nalog ki jih moramo opraviti med sprehodom (v resnici pohodom) po mestu. Naloge vključujejo vse od komunikacije z lokalnim prebivalstvom do zbiranja raznih predmetov. Ena izmed nalog nas popelje tudi do samega smučišča, ki se izkaže za izredno popularno (rang: Stari Vrh ob sončnih nedeljah pred desetimi leti). Po špikani pleskavici za kosilo, izkoristimo prosti čas za počitek.
Cel dan se mi po glavi plete ena sama, morda nekoliko stereotipna beseda: Balkan. Organizacija je komaj nad nivojem tiste na smotri (beri nekaj prispevkov nazaj).
Naj na tem mestu povem še nekaj o samem projektu – Catch the dream. Gre za fotografsko obarvano mladinsko izmenjavo, katere cilj je ustvariti koledar na temo prostovoljstva. Vsaj tako so nam povedali pred odhodom; “Več boste tako izvedli tam.” Trditev je doslej podkrepljena le z nekoliko večjo koncentracijo fotografov kot navadno na tovrstnih dogodkih, kaj več pa bomo videli sproti.
Nekateri so pričakovali več (delavnice, aktivnosti, manj prostega časa), jaz pa sem se (morda zopet nekoliko stereotipno) na pot odpravil pričakujoč prav to. Res pa je tudi, da smo z izmenjavo pravzaprav komaj začeli. Dneva pač ne gre soditi pred večerom.
Pred večerjo zapišemo še vsak svoja pričakovanja in strahove ter razmislimo kaj (in kako) lahko k izmenjavi prispevamo. Sledi predstavitveni večer Italije, Bolgarije in Poljske.
Mesnine, pecivo in alkohol…

Spet na jug

Evo, spet malo potujem, spet je tu en popotniški dnevnik. Tokrat sem se odpravil v Makedonijo, natančneje v Mavrovo – Enega od Makedonskih smučarskih centrov ob istoimenskem jezeru. Gre za mladinsko izmenjavo v okviru programa “Youth in action“. V osnovi ta evropska organizacija pokrije vse izdatke (sami prispevamo le 30% potnih stroškov ter seveda lastne izdatke tam).

1.3.2012 ob natančno 14:00 smo člani izmenjave (Ana, Anže, Nina, Tina in seveda jaz) na Ljubljanski avtobusni postaji kupili avtobusne vozovnice in se slabo uro kasneje vkrcali na avtobus. Podrobnosti sedemnajsturne vožnje z avtobusom ne bom opisoval, vse tegobe morebitnega popotnika na tovrstnem podvigu si lahko bralec sam predstavlja. Po srečnem spletu okoliščin (zapore cest in prijaznost voznika) nas je avtobus okoli osmih zjutraj namesto v cca. 20 km oddaljenem Gostivaru odložil praktično nasproti našega motela, kjer so nas pričakali naši gostitelji.

Nastanitev, jutranja kava, ogled (prelepe) okolice, čakanje, čakanje, čakanje.

Kljub znakom na steni (ki to seveda prepovedujejo) se kadi povsodi. Jutranji mraz kmalu popusti, nekateri člani odprave med čakanjem na kosilo nadoknadijo pomanjkanje spanca z avtobusa v sobah, drugi gremo na sprehod. Na soncu je temperatura skoro primerna za majice s kratkimi rokavi kljub slabemu polmetru snega v okolici. Kosilo: Izpeljanka goveje juhe in svinjski zrezek z domačim krompirčkom. Mljask.

Po kosilu obvezna kava, prispejo pa tudi prvi soudeleženci: BIH. Debata ob kavi na soncu prav kmalu iz običajnih vljudnostno-spoznavnih tem zaide tudi v druge smeri. Ko se sonce skrije za oblake in začne postajati hladno, se premaknemo v motelsko restavracijo, kjer spoznamo tudi preostanek naših gostiteljev. Lokalna specialiteta je očitno nekakšen domači whiskey, s katerim ne skoparijo, zato se zdi da druge odprave (Albanija, Srbija, Makedonija, Slovenija, Bolgarija, Italija, Bosna in Hercegovina, Poljska, Latvija) prihajajo nekako pomešano/megleno/vedno-bolj-veselo.

Po večerji (musaka s pečeno papriko) sledi pozdrav organizatorjev ter spoznavni večer. Kaj kmalu z manjšo skupinico somišljenikov pobegnemo pred nam nevšečno glasbo na stopnišče kjer se ob prijetnem druženju ob kitari začenja nabirati več in več ljudi. Tam večer tudi zaključimo.