3. Zilina

Na poti proti Zilini iz blescecih, prostornih vlakov zopet presedlam na stare, bolj domace vagone iz prejsnjega tisocletja. Vlak iz Dunaja proti Varsavi je nabito poln,  nekaj sicer povsem vsakdanjega. Ocitno je nekaj vsakdanjega tudi polurna zamuda, ki pa jo nadoknadijo na Ceskem.  Ne, na tem nocnem vlaku ne bo spanja.
Po prihodu in nastanitvi v Zilini ob stirih zjutraj seveda najprej nadoknadim izgubljeno noc. Nekaj ur kasneje me zbudi pasji smrcek, ki poskusa ugotoviti kdo mu je zasedel mesto na kavcu.
Pri poznem zajtrku se srecam z jezikom. Marijini starsi ne govorijo anglesko a po nekoliko privajanja se razumemo dovolj za zanimiv pogovor ki niha nekje med slovascino, slovenscino predvsem pa srbohrvascino. Prav to omogoca neprisiljeno komunikacijo, ki ne daje neprijetnega obcutka da sem nekako v breme.
Od samega mesta ni kaj veliko videti (tipicne monotone zgradbe iz komunisticnih casov, nekj nakupovalnih sredisc in propadajoca zelezniska postaja), zato se z Mario odpeljeva do bliznjega Rajeckega Lesa, kjer so ogromne mehanicne jaslice (drugic :) ) in Rajeckih Teplic, kjer je termalni vrelec in (kot nakazuje ime) toplice, ki so za svoj izgled in urejenost neverjetno poceni.
Po povratku v Zilino se srecava se z drugim Slovaskim udelezencem training cours-a na Madzarskem, Miroslavom. Sedaj je ze polnoleten in brez strahu naroci pivo (na Madzarskem temu ni bilo tako :) ).
Ne zadrzimo se predolgo saj naju naslednji dan caka izlet na Velky Rozsutec (1600m).
Ob pomerjanju derez spoznam, da to ne bo ravno sprehod. No, derez na tem sesturnem pohodu sicer nazadnje nismo potrebovali, smo pa na pol poti zaradi mocnega vetra (in mojim nogam v veselje) svoj cilj premaknili na Maly Rozsutec (1400m), na katerega smo (kljub malo strahu ob pogledu na kline in vrvi) brez tezav prisli vsi (Maria, najin vodnik – fant njene sestre, pes v nahrbtniku in jaz).
O povratku naj recem le, da se je kar dobro vlekel kljub impresivnim slapovckom in ledenim skulpturam na katere smo zrli med spuscanjem po lestvah.
Naslednji dan je bil precej manj naporen. Po prijetnem sprehodu sva si ogledala Lietavski grad, ki so ga leta eksplozij iz bliznjega kamnoloma precej nacela in ga vsako poletje v originalno stanje (kamen za kamnom) vracajo prostovoljci, (menda predvsem taborniki iz cele Evrope). Izkopane skale pricajo o tem, da uporabljajo izvirne materiale, moderne nadomestke pa le tam, kjer je to nujno potrebno.
Kot ponavadi je obisk minil povsem prehitro, in ze se peljem proti zadnji postaji na tem “cestovanju”.

2. Linz

Preostanek vecera in naslednja dva dni prezivim v vasici Karling, priblizno 30 km iz Linz-a.
Po snidenju z gostiteljsko druzino se (Tanja, njena sestra in jaz) odpravimo do t.i. puncstant-a.
Ruralnem okolju primerno je lokalni veleposestnik enega od svojih traktorjev prestavil iz garaze pod hrusko, v garazo pa postavil stojnico. Da ponudba ne bi padla pod mejo velikega povprasevanja skrbi razsirjena zasedba veleposestnikove druzine za gorilniki s cajem, puncem, kuhanim mostom in prigrizki. Cene – veleposestniske.
Nov obraz na vasi seveda ne gre neopazen; po ugotovitvi da nemsko pac ne znam in po dodatnem puncu (anglescina ni najmocnejsa vrlina lokalnega prebivalstva) se nekako sporazumemo z nemsko-anglesko mesanico in kaj kmalu je radovednosti zadosceno.

Naslednji dan se seveda nikomur ne mudi z bujenjem, po kosilu je na vrsti ogled gradu Schaunberg, nato pa odhod na novoletno zabavo v sosednjo vas.
Na zalost mi trenutno tehnika ne dopusca dodajanja fotografij skopemu besedilu; ce naj poskusim grad opisati z besedami lahko recem le, da je velicasten. Kljub temu da je deloma v rusevinah (za starino iz XII. stoletja je po mojem skromnem mnenju sicer v odlicnem stanju), so ohranjeni deli lepo vzdrzevani in urejeni ter vec kot jasno opisujejo nekdanjo mogocnost tega najvecjega gradu na zgornjem Avstrijskem.

Po odpravljenih turisticnih obveznostih se odpraviva v bliznjo vasico na novoletno zabavo. Po zadostni kolicini zauzitega alkohola sem kaj hitro sprejet med zidano druscino.

Od naslednjega dne ni kaj dosti povedati. Pozno bujenje, ogled Linza in vlak dalje. Do Dunaja ujamem hitri ICE, maksimalna hitrost na poti je blizu 250 km/h…

1. Steyr

Cas bezi, na poti sem ze cetrti dan pa mi kar nekako ne uspe spesniti tegale zapisa. No ja, dogajalo se je ogromno.
V cetrtek sem se z vlakom odpravil na pot nevedoc kaj pricakovati. Na Dunaju sem prenocil v prijetnem hostlu, polnem prav stereotipno nerazgledanih Americanov. Samega mesta si (razen obeh zelezniskih postaj in poti do hostla) nisem ogledal (definitivno pa se uvrsti na “to-see” listo).
Takoj zjutraj (ok, po kavi in zajtrku) sem ze na naslednjem vlaku, ki me pelje proti moji prvi “postaji” na poti – Steyr. Po snidenju z Melanie (celotna pot je namenjena obiskom prijateljev in znancev, ki mi prijazno nudijo tudi nastanitve) me prav v stilu Hobbita doleti drugi zajtrk, nato pa sprehod skozi staro industrijsko mestece (nekje v velikosti Kranja). Star postni avtobus nas zapelje do bliznjega Kristkindl-a, kjer si ogledamo znamenito cerkvico, ter zanimive mehanicne jaslice (urni mehanizem poganja in premika preko 300 figur).
Po kosilu smo vabljeni na kavo k gostiteljicinim starsem, kjer se zadrzimo kar do vecera. Moje neobstojece znanje nemscine sicer otezuje debato a se vseeno sporazumemo.
Naslednji dan se odpraviva na lokalno inacico Lubnika (no, vsaj po priljubljenosti; geografsko je blize Krizni Gori). Tudi tu poznajo inverzijo – nad meglo sije sonce in prijetna temperatura ze tali zmrznjeno blato. Prav nic se ne veseliva povratka pod megleno odejo, a kljub temu cel popoldan nameniva podrobnejsemu ogledu Steyr-ja. Po pivu ali nekaj njih v prijetnem Irskem pubu (katerega lastnik je namrgoden a zabaven Irec) zakljucimo dan.
Moj itinuar pravi, da moram naprej, v bliznji Linz. Pri obisku zanimivega muzeja Ars Elektronika se mi pridruzita Melanie in moja naslednja gostiteljica – Tanja.
Prehitro je ura sest, ko zaprejo muzej. Posloviva se od Melanie, in ze se peljeva proti moji naslednji postaji.