Preostanek, zaključek, pot domov (post festum)

Bolj razmišljam in premetavam spomine, bolj se kaže izmenjava v slabi luči. Občutek, da smo vodje bolj za kolektivizacijo odgovornosti; vse slabša udeležba na programu; končna ideja brez poti do le-te. Izpostaviti gre le odlično izpeljano in zanimivo Litvansko delavnico na temo HR (human resources). A ta je na žalost bolj diamant med premogom.

Ravno nasprotno pa je bil vsak večer bolj pester zabavni program. A tudi tega nismo izpeljali kvalitetno saj je bilo treba zjutraj zgodaj vstati.

Odgovore na večkrat (potiho in naglas) postavljeno vprašanje “Pa zakaj smo potem tu?!”, lahko razdelimo na izmikanje v stilu “Saj vendar delamo koledar!”, poprej omenjeno prenašanje krivde na nas same ter začudeni “A je kaj narobe?”.

Če na tej točki povem, da je nekaj udeležencev zavoljo izmenjave doma zanemarilo pomembne opravke in da so drugi odlično kvalificirani na svojih področjih bo bralcu hitro jasno čemu pritožbe.

Naj bo dovolj negative. Kot vsaka stvar se je tudi izmenjava zaključila in če drugega nič, smo spoznali ducat novih (prijetnih/talentiranih/nasmejanih/prijaznih/še-bi-lahko-našteval) ljudi.

Brez posebnih zapletov se nam je pri predčasnem odhodu pridružila še Litvanska in del Bosanske skupine. Po ogledu Skopja, pospremim svojo skupino na avtobus proti Ljubljani, sam pa nameravam potepanje še nekoliko podaljšati in obiskati prijatelje in znance v Šabcu (glej rubriko Smotra).

Med čakanjem na večerni vlak za Beograd s preostalimi udeleženci še enkrat obidemo center Skopja. Kot bi miglnil je ura osem, jaz pa na vlaku, mahajoč Litvancem. Po devetih (dolgih) urah sem v Beogradu, še štiri kasneje pa v Rumi.

Naj si za nadaljevanje izposodim odlomek iz članka o popotovanju na smotro izpod peresa Primoža, saj razen nekaj detajlov povsem natančno opiše situacijo:

Železniška postaja v Rumi ne razočara. Postajni klošar ima svojo klop-posteljo kar v čakalnici. Koraki odmevajo po praznem hodniku, v pisarni postajnega načelnika bližnje avtobusne postaje dan začenjajo s kozarčkom žganja. Ja, vonj po nečem, kar smo včasih mogoče imeli tudi pri nas in kar najbrž kdaj tudi pogrešamo, je v Srbiji še živ. Na srečo. Prijetno hladno poletno (v mojem primeru pomladno op.p.) jutro, ki se potika okoli postaje, samo še poveča to postjugoslovansko romantiko. Ko se namestimo na postaji z vso kramo, se odpravim do trafike in si kupim škatlo niške drine. Haha, sedim na postaji v Rumi, kjer po tleh ni zloščene kapitalistične keramike, kjer nihče ne pobira “dva dinara” za wc (no, saj v bistvu bi bilo že nesramno), kjer iz žlebov visijo lonci z rožami, ki kar bodejo v oči, ker jih očitno tudi v resnici nekdo zaliva, čeprav bi morale biti ovenele, da ne bi kvarile izgleda postaje in kadim drino. Ta trenutek mi ne manjka nič.

V Šabac se odpeljemo s tako imenovanim šinobusom. S trolo, ki vozi po tirih. 56 let stara gajba, ki se ji sedeži na domiseln in blazno nekompliciran način premikajo v smeri vožnje. Od vsega pa najbolj navdušuje pogled na osebje. Že kretnje šoferja, obeh sprevodnikov in pa četrtega uniformiranca, ki je zakinkal takoj po začetku vožnje, so obetale vrhunsko filmsko predstavo. Na našo srečo in pa na srečo blagajnika srbskih železnic sta dva od njih zapustila šinobus, ker je že resno kazalo na to, da so potrebni štirje zaposleni, da bi to trolo pripeljali do Šabca. Kakorkoli že, prizor, ki se je odvijal v prvem delu vozila, nas je skrajno zabaval. Na sredi šofer, levo in desno od njega pa modela, ki bi ju takoj povabil k sodelovanju, če bi snemal kakšen film jugo žanra. 30cm prekratke hlače in pa originalni jugo brki pri tipu na desni so se krasno skladali z ostalim dogajanjem. Vsi trije so veselo kadili pod znakom, ki to prepoveduje in si podajali žepno izvedbo pelinkovca. K sreči se je vsaj šofer vzdržal požirka. Potem pa je na neki stavbi pisalo Шабац.

Nočno življenje v Šabcu ne razočara a ker sem tu le za en dan (pravzaprav noč) ne pretiravamo. Tako mi ostane le še zahvala Djini za gostoljubnost, in že se naslednji večer s šinobusom peljem nazaj proti Rumi, kjer prestopim na vlak za Ljubljano. Po zopet novih, dolgih, devetih urah položim spet z mešanimi občutki (nevem kaj me bolj moti, boleče grlo ali utrujenost celega tedna) noge na rodno grudo. Prav kakor bom pogrešal (vsemu navkljub) pretekle dni, sem vesel da sem ponovno doma.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.