3. Zilina

Na poti proti Zilini iz blescecih, prostornih vlakov zopet presedlam na stare, bolj domace vagone iz prejsnjega tisocletja. Vlak iz Dunaja proti Varsavi je nabito poln,  nekaj sicer povsem vsakdanjega. Ocitno je nekaj vsakdanjega tudi polurna zamuda, ki pa jo nadoknadijo na Ceskem.  Ne, na tem nocnem vlaku ne bo spanja.
Po prihodu in nastanitvi v Zilini ob stirih zjutraj seveda najprej nadoknadim izgubljeno noc. Nekaj ur kasneje me zbudi pasji smrcek, ki poskusa ugotoviti kdo mu je zasedel mesto na kavcu.
Pri poznem zajtrku se srecam z jezikom. Marijini starsi ne govorijo anglesko a po nekoliko privajanja se razumemo dovolj za zanimiv pogovor ki niha nekje med slovascino, slovenscino predvsem pa srbohrvascino. Prav to omogoca neprisiljeno komunikacijo, ki ne daje neprijetnega obcutka da sem nekako v breme.
Od samega mesta ni kaj veliko videti (tipicne monotone zgradbe iz komunisticnih casov, nekj nakupovalnih sredisc in propadajoca zelezniska postaja), zato se z Mario odpeljeva do bliznjega Rajeckega Lesa, kjer so ogromne mehanicne jaslice (drugic 🙂 ) in Rajeckih Teplic, kjer je termalni vrelec in (kot nakazuje ime) toplice, ki so za svoj izgled in urejenost neverjetno poceni.
Po povratku v Zilino se srecava se z drugim Slovaskim udelezencem training cours-a na Madzarskem, Miroslavom. Sedaj je ze polnoleten in brez strahu naroci pivo (na Madzarskem temu ni bilo tako 🙂 ).
Ne zadrzimo se predolgo saj naju naslednji dan caka izlet na Velky Rozsutec (1600m).
Ob pomerjanju derez spoznam, da to ne bo ravno sprehod. No, derez na tem sesturnem pohodu sicer nazadnje nismo potrebovali, smo pa na pol poti zaradi mocnega vetra (in mojim nogam v veselje) svoj cilj premaknili na Maly Rozsutec (1400m), na katerega smo (kljub malo strahu ob pogledu na kline in vrvi) brez tezav prisli vsi (Maria, najin vodnik – fant njene sestre, pes v nahrbtniku in jaz).
O povratku naj recem le, da se je kar dobro vlekel kljub impresivnim slapovckom in ledenim skulpturam na katere smo zrli med spuscanjem po lestvah.
Naslednji dan je bil precej manj naporen. Po prijetnem sprehodu sva si ogledala Lietavski grad, ki so ga leta eksplozij iz bliznjega kamnoloma precej nacela in ga vsako poletje v originalno stanje (kamen za kamnom) vracajo prostovoljci, (menda predvsem taborniki iz cele Evrope). Izkopane skale pricajo o tem, da uporabljajo izvirne materiale, moderne nadomestke pa le tam, kjer je to nujno potrebno.
Kot ponavadi je obisk minil povsem prehitro, in ze se peljem proti zadnji postaji na tem “cestovanju”.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.