Poletje – cas za (delovne) pocitnice

Ponudila se mi je moznost in zgrabil sem jo. V okviru programa MEPI imam konec tedna sestanek v Nemskem Osterburken-u. Da pa izkoristim priloznost in naredim nekaj ovinkov (ter obiscem nekaj prijateljev) sem se na pot odpravil ze v ponedeljek.

Vlak za Beljak pripelje s 25 minutno zamudo in je nabito poln. Na Jesenicah se se bolj napolni. Opazujem ljudi. Po naglasu sodec Americana se pritozujeta ker kljub rezervaciji ne moreta do svojih sedezev. Vrescec dojencek ki se ga starsa zaman trudita pomiriti. Vsake toliko iz kaksnega kupeja pokuka glava in osorno opozori, da bi nekateri radi spali. Nazadnje jih sprevodnik relocira v drug vagon. Sicer teka gor in dol po vlaku ter se brezupno trudi vzpostaviti nekaksen red. Nad vozovnicami je ze davno obupal…

V Beljaku prestop na nekoliko manj poln vlak. Avstrijci imajo stvari bolj pod kontrolo. Ko se mlajsi parcek (ki si je prisvojil celoten kupe ter ga branil z vsemi silami) noce umakniti je skoraj ob vozovnici.

Po soncnem vzhodu (ter za neukega nerzumljivi kakofoniji nemscine kjer ujamem le besede “zug”, “defekt” in “alles gut”) z nekajminutno zamudo le prispem v Steyr.

Tezko se odlocim ali mi je mestece bolj vsec pozimi ali poleti. V obeh primerih ocara. Dopoldne pomagam Melanie pri pripravi materialov za izmenjavo, ki jo organizira njihova mladinska organizacija, glavna aktivnost popoldan pa je voznja po mestecu in okolici s Segway-ji. Menda je prav Steyr svetovno neuradno sticisce vseh lastnikov teh vozilc.

Cas me rahlo priganja zato ze isti vecer krenem dalje. Stiriurno cakanje v Linzu, peturna voznja do Münchena. Seveda spanje na vlaku ni spanje, je bolj iskanje primernega polozaja ki ne obstaja. Zaspati mi seveda uspe na ICE-ju, hitrem vlaku s katerem se peljem le dobro uro do Nürnberga (ki ga seveda skoraj “prespim”).

Tu imam kar nekaj casa zato se sprehodim skozi center, pozajtrkujem pred zakotno pekarno (ki je seveda bistveno cenejsa od konkurence na glavnem trgu) in si ogledam zelezniski muzej (katerega obisk definitivno priporocam). Popoldan se odpravim v bliznjo vasico – Lauf, kjer se srecam s Sabine, bivso prostovoljko EVS v Skofji Loki.

Po dveh noceh zdenja na vlakih mi dolg sprehod po okoliskih hribckih kljub zaspanosti dobro dene. Seveda se po vecerji samo se zrusim v posteljo in se izgubim…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *