Ciper 1

Tokrat se spoštovanemu občinstvu oglašam iz Cipra, natančneje iz avta ob cesti med Prodromos – Pedoulas.
Pot me je na Ciper zanesla že skoraj en teden nazaj in sicer kot voditelja na tečaj v okviru International Award Asociation. Ko pa sem že ravno tu sem izkoristil priložnost in se za štiri dni na lastno pest podal na raziskovanje tega sredozemskega otoka. Samega tečaja in radosti bivanja v hotelu s petimi zvezdicami ne bom opisoval. Naj omenim le, da sem tekom samega tečaja izvedel kar precej dejstev o Cipru dobil nekaj predlogov glede sledečih dni.
Ker je javni prevoz tu (razen med štirimi največjimi mesti) praktično neobstoječ sem si uspel precej ugodno izposoditi avto, ki bo poleg prevoznega sredstva v naslednjih dneh tudi moje bivališče. Vožnji po levi sem se hitro privadil, poleg tega pa imajo izposojeni avtomobili tukaj rdeče tablice, da opozarjajo domačine na nevarne voznike – turiste.
Ker je tečaj potekal v Limassolu avto pa me je čakal na letališču v Larnaki, je bila prva postaja avtobusna na eni izmed redkih linij. Na prvem delu poti se mi je pridružila tudi Inga, voditeljica vzporednega tečaja. Po formalnostih in prevzemu avta na letališču sva si ogledala mesto, namočila noge v (že prijetno toplem) morju in se vrnila na letališče. Slovo, pa novim dogodivščinam naproti!
Načrt poti je precej skromen, poleg začetka v Larnaki obsega štiri točke: gora Olimp ter Troodoško gorovje, Pafos, prestolnica Nikozija in finiš ponovno v Larnaki. Pot izbiram spotoma, postanke na zanimivih točkah takisto.
Šoping (hrana, voda) in start. Proti Prodromosu, ki bo izhodišče za vzpon na Olimp (xxxm) in pohajkovanje po okoliških hribih se odpravim precej “po azimutu”, čez samo gorovje. Po prvem vzponu se cesta drži nadmorskih višin med 700m in 1000m. Ceste so po kvaliteti povsem primerljive z našimi sicer pa so dobro označene in ne preveč prometne.
Po prvih petih se neham ustavljati pri idiličnih cerkvicah, samostanih in vasicah saj se skrivajo za skoraj vsakim ovinkom. Nekje na pol poti ugotovim da je z bencinskimi črpalkami le malo bolje kot z javnim prevozom: v notranjosti otoka so precej redke. Preventivno se pozanimam kje je vendarle možno natočiti in si lokacije nemudoma označim na zemljevidu. Po kratkem izračunu ugotovim, da je strah odveč. Trenutna zaloga in poraba pravita da bo šlo do današljega cilja, črpalke v Pedoulasu.
Ker vozim nekoliko nedeljsko, s povprečno hitrostjo 60 km/h prispem tja okrog osme, 24-hour črpalka pa je že zaprta. Tankamo torej jutri. Nekoliko izven vasice vržem sidro in se zavijem v spalko.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.