Ciper 3

Zarana jutranji sprehod skozi Pafos. Ko mesto še spi in vzhaja sonce je bistveno bolj privlačno. Ogledam si katakombe in v pečino izdoljbena bivališča nato pa naprej, na sever. Če se že vračam v Pedoulas grem po drugi poti. Zopet neobljudena gorska cesta, in čez kakšni dve uri že znana črpalka. Denar dobim nazaj brez problema, očino pa se je cela zgodba zdela črpalkarju izredno zabavna. Če bi jo poslušal kot nevpleteni poslušalec bi se verjetno tudi meni.
Razbremenjen te skrbi se začnem ponovno spuščati proti glavnemu mestu – Nikoziji. Prestolnica leži prav na meji med severnim, Turškim in južnim, Grškim delom otoka in je od leta 1974 razdeljena na dva dela. Po padcu Berlinskega zidu ostaja zadnja še razdeljena prestolnica. Trenutno potekajo intenzivna pogajanja z močno vpletenostjo ZDA, ki so si zadale rešiti situacijo do božiča.
Naslednjih nekaj dni bom nameščen na obrobju mesta, pri Daleu, organizatorju tečaja, sicer pa koordinatorju izvajalcev MEPI na bližnjem vzhodu, ki mi je prijazno ponudil sobo.
Naslednji dan raziščem mesto – razen zgodovinsko pomembne utrdbe, ki predstavlja center mesta ni veliko za videti. Do tja se z obrobja mesta odpravim kar peš. V spletu ozkih enosmernih uličic prnapolnjenih s trgovinicami in lokali (na žalost s povečini izrazito turistično ponudbo) vlada prijeten vrvež. Mejni prehod na sredi glavne ulice. Prečkam turško mejo in si ogledam še (že na prvi pogled bistveno revnejši) severni del mesta. Kakor hitro iz glavne ulice zavijem v labirint stranskih uličic zmanjka trgovin, zamenjajo jih razpadajoče stavbe med katerimi se podijo bosi lokalni otroci. Nekje na poti naletim na stavko delavcev nacionalne televizije.
Po pravi turški kavi se odpravim nazaj proti začasnemu domu. Ustavim se še v trgovini nocoj kuham joto.
Kljub nekoliko težji dostopnosti sestavin (kislo zelje se izkaže za poseben problem, nazadnje najdem kozarec iz Srbskega uvoza) mi uspe sproducirati nekaj užitnega s precejšnjo podobnostjo pravi joti.

Zaradi navade iz nočnega delavnika avtomatsko že od začetka potovanja odhod (petek ob 4.00 zjutraj) dojemam kot soboto ob 4.00 zjutraj. Seveda se mi zato v četrtek še nikamor ne mudi. V petek zjutraj grem z Daleom nič hudega sluteč na ogled njihove MEPI pisarne, ko me preseneti razburjen klic iz podjetja, ki mi je posodilo avto: Kje je avto, kaj se dogaja, je vse v redu? Ob izposoji smo se dogovorili, da avto vrnem tik pred letom. Vse je v redu, nocoj pridem jih mirim. Ker so res super me opomnijo, da sem let zamudil, dodatnega dneva mi ne bodo zaračunali.
Po začetnem šoku kličem na letališče in dokaj ugodno rešim situacijo: Rezervacijo mi prestavijo na naslednji let v ponedeljek, avto pa odpeljem vrnit kar takoj. Dale pravi, da lahko brez problema pri njem ostanem naslednje dva dni ali pa se pridružim MEPI odpravi, ki jo vodi čez vikend. Z veseljem hvaležno sprejmem povabilo.
Več sreče kot pameti. Preventivno si nastavim vse ustrezne opomnike za jutranji let v ponedeljek.
Pravzaprav imam res srečo, v živo imam priložnost videti kako odprave izvajajo tukaj.

Naslednja dva dni tako preživim v “divjini”, ekipa me prav prijazno sprejme medse kot opazovalca in fotografa. Za Slovenske razmere je tu pravzaprav že skoraj poletje: temperature do 35°C, nebo brez oblačka.
Res lepa, napol puščavska pokrajina me definitivno prepriča, da se še kdaj vrnem.

V nedeljo zvečer se po uspešno zaključeni odpravi počasi poslovim. Tokrat brez zapletov pravočasno prispem na letališče in dvanajst ur kasneje nekoliko zaspan a dobre volje tudi nazaj domov.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *