DMZ tour

Dan smo začeli zgodaj in se z vso prtljago odpravili v Lotte hotel, kjer imajo pisarne turistične agencije. Najprej smo si na hitro ogledali muzej korejske vojne (1950-1953),  nato pa se odpeljali 40 kilometrov severno proti demilitarizirani coni (DMZ) in meji s Severno Korejo.

Ko smo z avtobusa opazovali pokrajino, smo opazili, da nas večino poti na sever spremlja ograja z bodečo žico na vrhu, ki jo na vsake nekaj metrov dopolnjuje stražni stolp. Vse to je verjetno posledica vojne, saj je Severnim Korejcem uspelo v le treh dneh zasesti Seul.

Najprej smo si ogledali most svobode, ki ga je ob koncu vojne prečkalo 13.000 vojnih ujetnikov.

Nato smo se odpeljali proti bazi Bonifas, ki pripada Združenim narodom. Do tja so nam dvakrat preverili potne liste, prečkati pa smo morali tudi most poln ovir, zato je bila vožnja do tja počasna in vijugasta.

Tam smo se prestavili v vojaški avtobus in dobili vojaško spremstvo. Odpeljali so nas do hiše svobode, ki je bila zgrajena leta 1965 z namenom, da se tu srečajo družine, ki jih je meja ločila. Žal so Severni Korejci preprečili ljudem prečkanje meje, zato zgradba v ta namen ni bila nikoli uporabljena. Danes se uporablja za nadzor celotnega varovanega območja.

Sledila je kratka predstavitev korejske zgodovine in celotne demilitarizirane cone na platnu. Podpisati smo morali tudi turistično konvencijo, da se na ogled odpravljamo na lastno odgovornost in se lahko tudi zgodi, da se ob morebitnem sovražnem napadu poškodujemo ali umremo. Poleg tega z rokami ne smemo kazati na vojake in se moramo držati skupine.

Mejo določa betonska linija, na severnokorejski strani je mivka, na južnokorejski strani pa so kamenčki. Severnokorejskih vojakov ni bilo na spregled, na meji se pojavijo le takrat, ko imajo turistične oglede (torej redko). Pri tem se z južnokorejskimi vojaki ne gledajo, ne pogovarjajo, skratka nimajo nobenega stika.

Južnokorejski vojaki so obrnjeni proti Severni Koreji, eno nogo imajo skrito za zidom, kamor se v primeru napada lahko skrijejo tudi sami.

Obiskali smo konferenčno sobo, ki je pod nadzorom Združenih narodov. Na tem območju je sicer osem konferenčnih hišk, štiri nadzorujejo enote Združenih narodov, štiri pa severnokorejske enote. Večino časa med obiskom nismo smeli fotografirati, ta konferenčna oseba je bila ena izmed izjem.

Z vojaškim avtobusom smo se odpeljali naprej proti mostu »Ni vrnitve«. Na tem mostu je potekala izmenjava ujetnikov, vendar se po prečkanju mostu niso več smeli vrniti od koder so prišli.

Od daleč smo videli tudi vas Tae Sung Dong, «vas svobode«, ki je edina vas na območju DMZ na južnokorejski strani. Vas je poseljena (imajo tudi šolo), na sredini vasi pa je 100 metrov visok drog z južnokorejsko zastavo.

Ker morajo biti Severni Korejci v vsem najboljši, so tudi oni na svoji strani demilitarizirane cone postavili vas, ki sicer ni poseljena in vse hiše niti nimajo oken, vendar pa sredi nje stoji najvišji drog z zastavo na svetu – velik je kar 160 metrov.

Od tod smo se vrnili nazaj v bazo Bonifas, se vrkcali na avtobus in se odpeljali nazaj v Seul, od koder smo se s podzemno železnico pripeljali na letališče Incheon, kjer nas bo pričakal avtobus, ki nas bo odpeljal v Cheonan na IGE konferenco.


We started the day by packing all our bags and heading off to Lotte Hotel, to the tourist agency that organizes tours to DeMilitarized Zone – DMZ. First stop was the Korean history museum where we quickly went through the Korean war rooms. Traditional Korean lunch (included in price) and then 40 km to the north, to the DMZ itself.

While driving out of Seoul we quickly noticed barbed wire fence with guard posts every here and there, a clear sign of always present threat of the unfinished war.

Our second stop (excluding lunch) was the freedom bridge, a bridge that over 13.000 POWs crossed after the armstrice.

After that (constantly reminded of the tight schedule by our tour guide) and the ID checkpoint,  we slowly, dodging the anti-tank obstacles, drove on to UN camp Bonifas. After a short briefing (consisting mostly of »you are entering an active war zone, you could die, we take no responsability«, »no unauthorised photo«, »no offensive clothing« and »no hand gestures«) we boarded the military bus and went off towards the border.

The bus droped us off in front of the freedom house (once intended to be the meeting place for the seperated families but never actually used for that purpouse) and from there we could take some photos of the border and the stone-like guards. Observed through binoculars form the other side we entered the famous blue conference room.

The whole thing lasted about 15 minutes (there were groups after us already waiting) and after that we returned back to the camp Bonifas, stoping at the bridge of no return on the way back (»Only one photo!«). POWs were released here but after crossing they could not return anymore.

From afar we have also seen the Tae Sung Dong, so called Freedom village which represents the only inhabited village in the DMZ (there is also a propaganda vilage on the north side but that one is uninhabited). The village is mostly under it’s own rule, having it’s own school and being tax-exempt.

The flagpoles: 100m high on south side and 160m high on north side. The last one holds the current Guiness record.

After an opportunity for souvenir shopping in camp Bonifas we returned to Seoul and rushed back to the airport to start the second and main part of our visit here: the IGE.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *