Ciper 3

Zarana jutranji sprehod skozi Pafos. Ko mesto še spi in vzhaja sonce je bistveno bolj privlačno. Ogledam si katakombe in v pečino izdoljbena bivališča nato pa naprej, na sever. Če se že vračam v Pedoulas grem po drugi poti. Zopet neobljudena gorska cesta, in čez kakšni dve uri že znana črpalka. Denar dobim nazaj brez problema, očino pa se je cela zgodba zdela črpalkarju izredno zabavna. Če bi jo poslušal kot nevpleteni poslušalec bi se verjetno tudi meni.
Razbremenjen te skrbi se začnem ponovno spuščati proti glavnemu mestu – Nikoziji. Prestolnica leži prav na meji med severnim, Turškim in južnim, Grškim delom otoka in je od leta 1974 razdeljena na dva dela. Po padcu Berlinskega zidu ostaja zadnja še razdeljena prestolnica. Trenutno potekajo intenzivna pogajanja z močno vpletenostjo ZDA, ki so si zadale rešiti situacijo do božiča.
Naslednjih nekaj dni bom nameščen na obrobju mesta, pri Daleu, organizatorju tečaja, sicer pa koordinatorju izvajalcev MEPI na bližnjem vzhodu, ki mi je prijazno ponudil sobo.
Naslednji dan raziščem mesto – razen zgodovinsko pomembne utrdbe, ki predstavlja center mesta ni veliko za videti. Do tja se z obrobja mesta odpravim kar peš. V spletu ozkih enosmernih uličic prnapolnjenih s trgovinicami in lokali (na žalost s povečini izrazito turistično ponudbo) vlada prijeten vrvež. Mejni prehod na sredi glavne ulice. Prečkam turško mejo in si ogledam še (že na prvi pogled bistveno revnejši) severni del mesta. Kakor hitro iz glavne ulice zavijem v labirint stranskih uličic zmanjka trgovin, zamenjajo jih razpadajoče stavbe med katerimi se podijo bosi lokalni otroci. Nekje na poti naletim na stavko delavcev nacionalne televizije.
Po pravi turški kavi se odpravim nazaj proti začasnemu domu. Ustavim se še v trgovini nocoj kuham joto.
Kljub nekoliko težji dostopnosti sestavin (kislo zelje se izkaže za poseben problem, nazadnje najdem kozarec iz Srbskega uvoza) mi uspe sproducirati nekaj užitnega s precejšnjo podobnostjo pravi joti.

Zaradi navade iz nočnega delavnika avtomatsko že od začetka potovanja odhod (petek ob 4.00 zjutraj) dojemam kot soboto ob 4.00 zjutraj. Seveda se mi zato v četrtek še nikamor ne mudi. V petek zjutraj grem z Daleom nič hudega sluteč na ogled njihove MEPI pisarne, ko me preseneti razburjen klic iz podjetja, ki mi je posodilo avto: Kje je avto, kaj se dogaja, je vse v redu? Ob izposoji smo se dogovorili, da avto vrnem tik pred letom. Vse je v redu, nocoj pridem jih mirim. Ker so res super me opomnijo, da sem let zamudil, dodatnega dneva mi ne bodo zaračunali.
Po začetnem šoku kličem na letališče in dokaj ugodno rešim situacijo: Rezervacijo mi prestavijo na naslednji let v ponedeljek, avto pa odpeljem vrnit kar takoj. Dale pravi, da lahko brez problema pri njem ostanem naslednje dva dni ali pa se pridružim MEPI odpravi, ki jo vodi čez vikend. Z veseljem hvaležno sprejmem povabilo.
Več sreče kot pameti. Preventivno si nastavim vse ustrezne opomnike za jutranji let v ponedeljek.
Pravzaprav imam res srečo, v živo imam priložnost videti kako odprave izvajajo tukaj.

Naslednja dva dni tako preživim v “divjini”, ekipa me prav prijazno sprejme medse kot opazovalca in fotografa. Za Slovenske razmere je tu pravzaprav že skoraj poletje: temperature do 35°C, nebo brez oblačka.
Res lepa, napol puščavska pokrajina me definitivno prepriča, da se še kdaj vrnem.

V nedeljo zvečer se po uspešno zaključeni odpravi počasi poslovim. Tokrat brez zapletov pravočasno prispem na letališče in dvanajst ur kasneje nekoliko zaspan a dobre volje tudi nazaj domov.

Ciper 2

Neudobno spanje v avtu in nizka nočna temperatura (0°C) me prepričata, da se zjutraj, takoj ko se zdani odpravim nazaj v Pedoulas. Ker vasica ob šestih zjutraj še spi se ustavim na parkirišču blizu bencinske črpalke in si na soncu skuham kavo ter pozajtrkujem. Počasi se začno odpirati okna, vrata malo kasneje trgovinice in gostilnice. Na črpalki pa še kar nikogar. Po ponovnem ogledu odkrijem samopostrežni plačilni avtomat…
Prvi poizkus: Jutranja zaspanost, grška cirilica in grščina botrujejo pritisku na napačno tipko – namesto 95 izberem dizel. Avtomat mi kljub prepričevanju in grožnjam v štirih jezikih ne pusti spremeniti izbire a mi po mučnih (in dolgih) petih minutah vendarle izroči listek (tokrat v angleščini) s katerim lahko zahtevam vračilo denarja. Super. Kje in kdaj? Težko rečt.
Drugi poizkus: Nekako od avtomata izpogajam tistih dvajset litrov. Nočem natočiti preveč, saj sem pol tanka (pre)plačal ob prevzemu avta, vrnil pa naj bi ga čim bolj praznega. Po gorenjsko torej, rajši nabirat kroge pred letališčem kot pa pustit liter bencina.
V bližnji trgovinici kupim tridnevno zalogo vode (spotoma izvem da je danes praznik, kar pojasni odstonost črpalkarja), spakiram nahrbtnik in klanec pod noge (poti tam pač ni). Med jutranjim vzponom na Olimp srečujem ponekod še zadnje zaplate umazanega snega. Na vrhu razen strogo varovanega vojaškega radarja ni nič, zato se odpravim dalje. Na zemljevidu poti sicer ni vendar je gozd lahko prehoden in pobočja ne preveč strma. Po še dveh vrhovih (N. in W. Shoulder) se odločim da imam dovolj in se začnem počasi spuščati nazaj v civilizacijo. Kljub lepem vremenu in prazniku na celi poti (razen stražarja na vrhu Olimpa) ne srečam nikogar.
Odrinem proti naslednji točki na svoji poti: Pafos.
Po popolnoma neobljudeni gorski cesti s prelepimi razgledi (in brez GSM signala) se počasi spustim na zahodno obalo Cipra. Nekje vmes se ustavim ob jezeru in si skuham kosilo. Zaradi intenzivnega namakanja bujna polja močno spominjajo na dom.
V Pafos prispem nekoliko pred sončnim zahodom. Na črpalki mi pojasnijo, da lahko denar dobim nazaj le na tisti črpalki, kjer sem dobil listek. OK, sedaj vsaj vem kam.
Samo mesto me ne navduši, tudi v mrtvi sezoni je preplavljeno s turisti in njim namenjenimi objekti, storitvami in ponudbo. Sprehod po obali, pa spat.

Ciper 1

Tokrat se spoštovanemu občinstvu oglašam iz Cipra, natančneje iz avta ob cesti med Prodromos – Pedoulas.
Pot me je na Ciper zanesla že skoraj en teden nazaj in sicer kot voditelja na tečaj v okviru International Award Asociation. Ko pa sem že ravno tu sem izkoristil priložnost in se za štiri dni na lastno pest podal na raziskovanje tega sredozemskega otoka. Samega tečaja in radosti bivanja v hotelu s petimi zvezdicami ne bom opisoval. Naj omenim le, da sem tekom samega tečaja izvedel kar precej dejstev o Cipru dobil nekaj predlogov glede sledečih dni.
Ker je javni prevoz tu (razen med štirimi največjimi mesti) praktično neobstoječ sem si uspel precej ugodno izposoditi avto, ki bo poleg prevoznega sredstva v naslednjih dneh tudi moje bivališče. Vožnji po levi sem se hitro privadil, poleg tega pa imajo izposojeni avtomobili tukaj rdeče tablice, da opozarjajo domačine na nevarne voznike – turiste.
Ker je tečaj potekal v Limassolu avto pa me je čakal na letališču v Larnaki, je bila prva postaja avtobusna na eni izmed redkih linij. Na prvem delu poti se mi je pridružila tudi Inga, voditeljica vzporednega tečaja. Po formalnostih in prevzemu avta na letališču sva si ogledala mesto, namočila noge v (že prijetno toplem) morju in se vrnila na letališče. Slovo, pa novim dogodivščinam naproti!
Načrt poti je precej skromen, poleg začetka v Larnaki obsega štiri točke: gora Olimp ter Troodoško gorovje, Pafos, prestolnica Nikozija in finiš ponovno v Larnaki. Pot izbiram spotoma, postanke na zanimivih točkah takisto.
Šoping (hrana, voda) in start. Proti Prodromosu, ki bo izhodišče za vzpon na Olimp (xxxm) in pohajkovanje po okoliških hribih se odpravim precej “po azimutu”, čez samo gorovje. Po prvem vzponu se cesta drži nadmorskih višin med 700m in 1000m. Ceste so po kvaliteti povsem primerljive z našimi sicer pa so dobro označene in ne preveč prometne.
Po prvih petih se neham ustavljati pri idiličnih cerkvicah, samostanih in vasicah saj se skrivajo za skoraj vsakim ovinkom. Nekje na pol poti ugotovim da je z bencinskimi črpalkami le malo bolje kot z javnim prevozom: v notranjosti otoka so precej redke. Preventivno se pozanimam kje je vendarle možno natočiti in si lokacije nemudoma označim na zemljevidu. Po kratkem izračunu ugotovim, da je strah odveč. Trenutna zaloga in poraba pravita da bo šlo do današljega cilja, črpalke v Pedoulasu.
Ker vozim nekoliko nedeljsko, s povprečno hitrostjo 60 km/h prispem tja okrog osme, 24-hour črpalka pa je že zaprta. Tankamo torej jutri. Nekoliko izven vasice vržem sidro in se zavijem v spalko.

Veselo na delo

Po zajtku se s Hakanom ter Figen odpravimo na dogovorjeno mesto, kjer nas že pričakuje Peter, nekdaj učitelj angleščine na lokalni osnovni šoli sicer pa vaški navdušenec nad zgodovino. Popelje nas po ostankih stare rimske trdnjave.

Ko iz žepa na plano potegne prave rimske kovance ter britvico potrdi naše sume o obstoju časovnega stroja. Navdušenja, podrobnosti in vživetosti v vse kar pripoveduje ne morem pojasniti drugače kot da ga je neznana sila potegnila slabih 2000 let v prihodnost.

Na vsak način je tudi ogled muzeja z njim nadvse zanimiv, skoraj vsak predmet in njegovo zgodbo zna predstaviti na zanimiv načinPopoldan se dobimo v Altebahnmeistereie – hišici, ki jo je Nemška organizacija Jugendprogram dobila v upravljanje. Tukaj se srečamo še z ostalimi člani naše skupine: Karsten, Mikko, Deirdre.

Po produktivnem uvodnem sestanku seveda ne gre brez degustacije lokalnega piva.

Naslednji dan začnemo nekoliko bolj zgodaj. Povzetek prejšnjega dne ter Skype konferenca s člani skupine ki se sestanka niso mogli udeležiti v živo.

Po malici se odpravimo na ogled enega od Nemških t.i. Wild Country območij kjer izvajajo svoje odprave. Kljub imenu je tu najbolj divja žival divja svinja pa še to sodeč le po sledeh v gozdu. Popoldan postavimo akcijski plan dela za naslednja dva meseca, do konference v Louxembourgu.

V nedeljo zaključimo z zajtrkom zato se odločim da iz Osterburkna odrinem že dopoldan in preostanek dneva namenim tehničnemu muzeju v Munchenu.

Merila na turističnih zemljevidih mesta zavajajo; za (po zemljevidu sodeč) 2km potrebujem kar uro in pol hoje. Muzej je vsekakor vreden (ponovnega) obiska. Na žalost ga zapirajo že ob petih in nadaljnjih pet ur prebijem raziskujoč München. Univerzalno pravilo, da je ob univerzi in fakultetah mesto najbolj živo, drži. Tudi park je poln.

Na postajo prispem eno uro pred odhodom vlaka, ki pa ob pogovoru s kanadčankama, ki potujeta po Evropi mine hitro. Še ena neprespana noč na vlaku in že sem v Ljubljani. Sestanek sveta MEPI, kava in že se peljem na PPT, na drugi, nekoliko bolj uživaški (a še vedno delavni) del počitnic.

Nurnberg in Osterburken

Spanec je dobro del. Po “jutranji” kavi, zajtrku in pisanju dnevnika se s Sabine odpraviva v Nürnberg.

Sprehod po sicer lepem, a s trgovinami prenabitem mestu, iskanje normalne picerije z normalnmi cenami, pregrešno draga parkirnina. Čakanje na vlak in poslavljanje. Iskanje priložnosti za naslednji obisk.

Neverjetno kako hitro lahko “pozabimo” ljudi pa vendar je ob ponovnem snidenju odnos mnogo bolj pristen, neprisiljen in nezaigran kot pri marsikaterem od bolj “vsakodnevnih” prijateljev…

Osterburken. Mala vasica znana po starodavni rimski utrdbi. Na postaji me pričaka vodja naše delovne skupinice, Klaus in me odpelje do hotela. Turška delegata Hakan in Figen sta že tu, ob pivu in sproščeni debati ugotavljam, da bo vikend zabaven in zanimiv.

Zjutraj nas čaka voden ogled rimske utrdbe in muzeja zato se kaj hitro odpravimo spat v tipično-hotelsko-premehke postelje.